O projektu

Projekt je namenjen vsem učencem, dijakom in študentom, pa tudi drugim iskalcem znanja, ki bi radi osvežili, poglobili ali pa usvojili novo znanje.

Želim si, da bi postala najboljši spletni naslov za učenje matematike (in kasneje tudi drugih vsebin). Je eksperiment in hkrati poziv k premisleku o situaciji šolskega sistema. Vabim vas, da si preberete, zakaj je ta spletna stran nastala.

Danes.

Besedilo, ki ga berete, je nastalo v avgustu 2013, ko se svet sooča z velikimi problemi, položaj mladih pa je, sploh v Sloveniji, nič kaj zavidljiv. A ravno mladost bi morala biti obdobje upora proti ustaljenim normam in, kot je velikokrat dejal eden mojih najljubših profesorjev, “kreativna destrukcija.” V času mladosti se nam oblikuje podoba sveta, v katerem želimo živeti in v tem trenutku vidim podobo, ki je ne želim videti v prihodnosti. Zato mora biti mladost cele generacije namenjena graditvi nečesa novega. Naj bodo to podjetja, nove politične stranke, organizacije ali skupnosti, vse z namenom, da bo naslednja generacija živela boljše življenje.

Šolski sistem je zaspal.

Če danes pogledamo svet okoli sebe, vidimo napredek na vseh področjih, s katerim se ukvarja človeški um. Že dolgo velja rek, da je edina konstanta sprememba. Področje, ki se že dolgo upira korenitim spremembam, je naš šolski sistem. Tehnološki napredek zadnjih dveh stoletij se je dotaknil celotne sfere človeškega obstoja, a zdi se mi, da je šolski sistem v tem času zaspal.
V osnovi gre za pasiven proces, ki ni več dorasel okolju, ki zahteva vedno bolj aktivne posameznike. Sistem, ki ga imamo, deluje nekako tako, da združi enako stare posameznike v večje skupine. Tem skupinam nato predavajo malo starejši posamezniki, ki želijo, da skupina ponovi to, kar so jim povedali. Ne vem, kako je tak model deloval pred stotimi leti, danes zagotovo ne deluje več. A danes imamo nekaj, česar v začetkih šolskega sistema niso imeli. Vsaj ne v takšni meri in na takšnem nivoju. Tehnologije. Tehnologija je omogočila, da imamo danes celotno faktografsko znanje naše civilizacije v žepu. V vsakem trenutku lahko najdemo podatek, ki ga iščemo. In to ni več privilegij najbogatejših, Wikipedija je nastala prostovoljno, od ljudi in za ljudi. Kako se je naš šolski sistem prilagodil tehnološkim spremembam? Slabo. Na voljo imamo več znanja kot kadarkoli doslej, učimo se, a naučimo se manj.

Potrebna je sprememba.

Spremembe prihajajo in morajo se zgoditi. Poleg tega morajo biti te spremembe velike. Vsi govorijo o izobraževanju: politiki, vlade, starši. V času nestabilne ekonomije postanejo takšna vprašanja pomembna, ker ljudje iščejo razloge, zakaj smo se znašli v nekem čudnem položaju. Imamo vse, a grozi nam slabša kakovost življenja ter nemirna in negotova prihodnost.

Morajo imeti otroci in mladi več usmerjanja ali manj? Več ali manj testiranj? Kaj se zgodi, ko zapustimo formalno izobraževanje? Kako se lahko naučimo novih stvari? Kje in koliko nas bo to stalo? Ta in podobna vprašanja potrjujejo tezo, da je izobraževanje eden najpomembnejših temeljev suverene države. Seveda je lažje vladati neizobraženemu ljudstvu, ampak pravi voditelji vodijo izobražene in kritično misleče ljudi. To je jasno mnogo težje, vendar vlade, ki bodo ugotovile, da se ključ blaginje skriva v dopuščanju svobode ljudem in ne v načinu vladanja in prilaščanja države za zasebne interese, bodo tudi same najbolj prosperirale.
Če danes odprem časopis, lahko berem o pajdaškem kapitalizmu, korupciji, propadu zdravstvenega sistema, neobstoju pravne države in o brezperspektivnosti mladih. Na vsakem koraku mlademu človeku vbijajo v glavo, da služb ni. Mar je to res? Morda smo le premalo izobraženi za delovna mesta, ki so v današnjem okolju pomembna? Ta delovna mesta so vedno bolj tehnološka.

Kaj naj storim?

Najslabša opcija je, da se prepustim in čakam, da se bodo drugi začeli ukvarjati z velikimi problemi. Postali smo družba, ki je zelo nenaklonjena tveganju. Za to je krivo tudi izobilje. Ne pozabimo, to ni kriza pomanjkanja, ampak kriza izobilja. Še nikoli v zgodovini nismo proizvedli toliko dobrin, po tako nizki ceni. Mladi, ki danes ne čutijo pomanjkanja, so globoko v coni udobja. Svojo mladostniško energijo poplaknejo z alkoholom, vdajanju v brezdelje, ki ga zapolni elektronska zabava. Vendar vemo, da se človeški napredek ni nikoli dogajal v coni udobja. In zato je ravno mladost najpomembnejše obdobje, da energijo usmerimo v nekaj produktivnega. Mlade pozivam, naj ne izberejo lažje poti. Izberite težjo pot. Le ta na koncu prinese večje zadovoljstvo in osebno trdnost. Naloga šolskega sistema bi poleg kakovostne izobrazbe morala biti tudi izgradnja osebnosti in vcepitev odgovornosti.

Kaj sploh je odgovornost?

Odgovornost je sposobnost odgovora. V slovenščini so vse besede, ki opisujejo sposobnosti, sestavljene iz dveh delov. Prvi del vsake besede opisuje določeno sposobnost; hitrost, iznajdljivost, natančnost, gibljivost itd. Ker gre za sposobnosti, se vse te besede končajo na “-ost.” Iz tega sledi, da je odgovornost sposobnost odgovora. Je generacija naših staršev sposobna odgovoriti, zakaj nam bo zapustila zadolženo državo? Bo naša generacija sposobna odgovoriti naslednji generaciji, zakaj ni storila nič za pravičnost in varovanje človekovih pravic? Kdo je odgovoren za trenutno krizo?

Zakaj potrebujemo drugačen šolski sistem?

Predstavljajte si situacijo, ko hudo zbolite. Edina rešitev je operacija, ki jo mora izvesti izkušen kirurg. Svoje življenje zaupate sočloveku in se prepustite njegovemu znanju! Boste od tega kirurga pričakovali 75% uspešnost? Ali morda samo 50%, kot je dovolj na večini testov? Verjetno ne. Pričakovali boste 100% rezultat. Ali pa drug primer, radi bi kupili avto. V trgovini pa vam povedo, da imajo avtomobile, ki imajo le 75% koles in so zaradi tega težko vozni. Ali pa kupite računalnik, ki ima samo polovico tipk. Primerov je lahko nešteto. Od našega okolja vedno zahtevamo 100 odstotkov. Zakaj v takšnem duhu ne vzgajamo mladih? … Šolskemu sistemu zamerim, da me je spuščal naprej, čeprav nekaterih stvari nisem obvladal. Permisiven šolski sistem je slab in mora biti ukinjen. Mislim, da se s tem strinja tudi večina zaposlenih v šolskem sitemu. Če pa se ne, potem ne razumem zakaj so še del tega sistema.

V šoli stigmatiziramo napake, a ne zahtevamo mojstrovanja. Prenehajmo stigmatizirati napake in spodbujajmo mojstrovanje in obvladovanje snovi z namenom, da usmerjamo posameznika v stvari, ki ga zanimajo. Ob pravem času! Morda za obvladovanje matematike nekdo potrebuje več časa. Zakaj bi ga spuščali naprej, če vemo, da ne zna dovolj? Prav ta oseba bi lahko nekoč počela najbolj inovativne stvari in poskrbela za blaginjo svojega okolja, če bi sistem ob pravem času, na pravilen način, omogočal prepoznavanje in razvijanje talentov. Globoko verjamem v sposobnosti ljudi in vem, da ima vsak posameznik velik potencial. Jaz sem se odločil, da bom vsem v Sloveniji priskočil na pomoč pri razlagi matematike (in kasneje morda tudi pri drugih predmetih).

Prvi argument, ki ga ponavadi dobim, je, da to ni mogoče, da nismo vsi enako sposobni. S tem argumentom se strinjam. Vsi ne bodo postali kirurgi ali inženirji. Lahko pa s pravim pristopom in s pomočjo izkoriščanja tehnologije vsem omogočimo enake možnosti. Otrok, ki je del sistema, kjer ga na podlagi testa uvrstijo v neko skupino, pač nima enakih možnosti. A prav ta otrok morda v sebi nosi sposobnost, da nekoč odkrije zdravilo za raka. Ker je razvrščen v neko “nižjo” skupino kot njegovi vrstniki, se morda nikoli ne bo pravilno razvil. Moj največji izziv je, kako v vsakem posamezniku prepoznati in omogočiti razvoj potenciala. To je glavna naloga, ki bi jo moral imeti vsak profesor. Iz tega sledi, da se mora zamenjati vloga profesorja v družbi. Znanje je danes dostopno že povsod!

Jutri.

Pravijo, da je najpomembnejši vedno trenutek sedanjosti, kajti v preteklost se ne moremo vrniti, prihodnost pa je vedno oddaljena le za trenutek sedanjosti in se je prav tako ne moremo dotakniti. Vendar je današnji dan najbolj pomemben, če želimo vplivati na jutri. Nisem vseved in morda se motim v mnogih stvareh. Me pa skrbi za prihodnost in ne želim, da se o generaciji mladih govori kot o izgubljeni generaciji. Živimo v najbolj zanimivem in kompleksnem času v človeški zgodovini. Imamo vso infrastrukturo, ki je naši predniki niso imeli. Sedaj je vse odvisno od nas. Sta bila kri in znoj prejšnjih generacij zaman? Dokler se ne bomo zavedli, da smo vsi le prenašalci kulture, vrednot in znanja iz ene generacije v drugo, bo naša družba stagnirala in na koncu propadla. Želim si, da bi mladi dovolj zgodaj prepoznali pomen znanja in hkrati znanosti. S to spletno stranjo želim mladim pomagati pri učenju in jih usmeriti na pot znanosti, hkrati pa jih prepričati, da so sami odgovorni za svojo prihodnost. Pot tja ni lahka, ne živimo v fantazijskem in romantičnem svetu, kot nam ga mnogokrat predstavljajo v filmih. Vendar uspeh na enem področju v življenju prinaša uspehe tudi na drugih področjih. Zakaj ne bi začeli z matematiko?

Andrej P. Škraba